Supermočna dekleta

21.09.2009

(The Powerpuff Girls, 2002. Glasovi: Cathy Cavadini, Tara Strong, Elizabeth Daily, Roger Jackson, Tom Kane, Tom Kenny, Jennifer Hale. Režija: Craig McCracken. Žanr: Animirana akcijski družinski film.)

Pohvalna transformacija ene najbolj priljubljenih sodobnih risank v celovečerno animiranko

Professor Utonium (Tom Kane) s pomočjo poskusov ustvari tri majcene, ljubke deklice ustvarjene z namenom, da se bodo borile proti kriminalu in zaščitile mesto Townsville pred zlom. Blossom, Bubbles in Buttercup pa še ne znajo brzdati svojih moči in kmalu spremenijo celotno mesto v podrtijo, a za ovratnik jim diha še opica Mojo Jojo, ki si zaradi tega, ker ga je Professor Utonium pred časom zapustil, želi maščevanja … Da. Blossom, Bubbles, Buttercup, Mojo Jojo in Utonium so bili že od nekdaj glavni junaki naše priljubljene risanke. Priznam, bila je ena mojih najljubših (o čemer sem že pisal) in tudi film ne razočara. Izjemen razpon glasovne moči vseh treh glavnih igralk je vrhunski in sinhronizacija je več kot nadpovprečna – prav tako vsa originalna zasedba, ki je že prej držala skupaj kar šest sezon nadvse popularne serije. Rezultat je risanka, ki bo prikazala začetek PPG in risanka, ki vam bo jemala dih tako vizualno kot v smislu osrednje zgodbe. Tej je seveda v dodaten plus velika in hvaležna doslednost, ki bo vse glavne podatke razložila tudi tistim, ki za naša Supermočna dekleta slišijo prvič.

Ocena: 4/5

  • Share/Bookmark

Pot domov 2

13.09.2009

(Homeward Bound II: Lost in San Francisco, 1996. Igrajo: Robert Hays, Kim Greist, Kevin Chevalia, Veronica Lauren, Benj Thall. Režija: David R. Ellis. Žanr: Pustolovska komedija.)

Nadaljevanje, ki mu manjka iskrica originala

Tri leta po prvi Poti domov, so seveda morali posneti še njeno nadaljevanje. Kakopak imamo tudi v temle Senco, Srečka in Frfro, ki se tokrat, kot se je Kevin izgubil v New Yorku v nadaljevanju Sam doma, izgubijo na letališču, na poti v San Francisco. Predstavljajte si torej veliko, ameriško mesto ter tri izgubljene živalce, ki so že preživele eno pot domov. Kaj dobimo? Kaos, seveda. To je bilo jasno tudi režiserju Davidu R. Ellisu in si je za okolje izbral ravno San Francisco. In pozor, to ni nek neznan režiser; govorimo o človeku, ki je kasneje ‘zakrivila’ Brez povratka 2 in 4 ter Kače na letalu. A kaj, ko se v temle filmu tega ne vidi. Okej, dialogi so zabavni in še vedno za nasmejat, a kaj ko je vse skupaj razvlečeno, dolgočasno in preveč osredotočeno na en kraj – tista misel in ideja o kaosu, ki precej spominja na King Konga, po tem, ko zaide v mesto, se izgubi in tako razvodeni celo zgodbo. Če je znal original izkoristiti poligon narave, ga tale ne zna – zgodba bi se lahko odvijala v kateremkoli mestu, kar pomeni, da je tisti San Francisco le hakeljc v originalnem naslovu, za večji zaslužek v kinematografih. Kar je manjkalo prvemu, drugi ima. In kar ima prvi, drugi nima. Rezultat je gledljiv film, ki pa mu do prvenca manjka še veliko več.

Ocena: 3/5

  • Share/Bookmark

Pot domov

13.09.2009

(Homeward Bound: The Incredible Journey, 1993. Igrajo: Don Alder, Ed Bernard, Kevin Chevalia, Anne Christianson, Ted D’Arms. Režija: Duwayne Dunham. Žanr: Pustolovska komedija.)

Prisrčen film o treh domačih ljubljenčkih, ki se izgubijo v divjini, na svoji dolgi poti domov

Jasno je, da ko filmarji naletijo na kakšno dobro idejo za snemanje filma, jo vsi takoj pograbijo in skušajo narediti najbolj znamenitega, ali pa vsaj najuspešnejšega. Tako je tudi s tako imenovanimi ‘živalskimi filmi’. Ti so že dolgo časa v krizi. Čisto vsak na koncu izpade kot polomija, namenjen le površinski zabavi – spomnimo se Čivave iz Beverly Hillsa, Beethovena, Air Buda in ostalih. Pa odmislimo Anakondo in denimo Čudežno mrežo, ki sta diamanta v množici teh. Čisto vsi imajo glavno napako – mislijo, da je govoreča žival dovolj, da bo film zadovoljil pričakovanja gledalcev. A vsi pozabljajo na (vsaj pri nas) skoraj prezrta filmska dvojčka Pot domov in njegovo nadaljevanje. To je bil prelomni film za živalske filme – celo eden redkih, pri katerem živali nimajo računalniško animiranih gobčkov, da bi se premikali skladno s sinhronizacijo. Pri tem filmu je namreč poleg tega pohvalno prav vse. Igra glavnih igralcev, dresura živalc, iskrivi dialogi, sinhronizacija in prečudovita narava, ujeta v objektiv. Tu so seveda tudi dramatičnost, razlike med karakterji dveh psov ter mačke (Senca, Srečko in Frfra), kar pripelje do mnogih komičnih situacij in seveda sama zgodba. Ta je na videz preprosta – a kmalu ugotovimo, da nudi priložnost za izjemne zaplete, napetost, preobrate in za izvrsten poligon, ki nam pokaže vse presežke živalskih filmov. Senca, Frfra in Srečko ostanejo čez počitnice na kmetiji pri prijateljici njihovih lastnikov, a seveda to dojamejo drugače. Mislijo, da jih hočejo zapustiti. Zato pobegnejo in si skušajo skozi gorovja in gozdove utreti pot nazaj domov nevedoč, da na njih preži lepo število nevarnosti. Seveda Duwayne Dunham izkoristi vsi – od smrtonostnih slapov do razjarjenega medveda, kar mu vse uspe s skoraj ničelno uporabo računalniške animacije. Briljantna filmska poslastica za konec tedna v krogu družine.

Ocena: 4/5

  • Share/Bookmark

Zvončica

13.08.2009

(Tinker Bell, 2008. Glasovi: Mae Whitman, Kristin Chenoweth, Raven-Symoné, Lucy Liu, America Ferrera, Jane Horrocks. Režija: Bradley Raymond. Žanr: Animirani družinski film.)

Prečudovita Disneyjeva animacija, katere glavna hiba je le zgodba

Disney, ogromno produkcijsko podjetje kot samo, je dandanes v svetu filma pravi gigant. Risane ter igrane mladinske filme proizvaja kot po tekočem traku in večina je legendarnih, ali pa vsaj ekstra-uspešnih. In pri Zvončici ni prav nič drugače. Animacija je, kakor omenjeno, izjemna, nadnaravna in pravljično topla. Prav taka je tudi zgodba, ki je le podaljšek zgodbe o Petru Panu, dečku, ki ni želel odrasti. In tu je glavna napaka filma – medtem, ko bo najmlajše ter malo starejše zgodba navdušila in morda postala ena izmed Disneyjevih najlepših risank, pa bodo že generacijo starejši opazili preveč preprosto zgodbo, ki pravzaprav skozi celih 70 minut ne pove ničesar. Tista uvodna sekvenca, ki prikaže rojstvo Zvončice, je pravzaprav dovolj in ne bi potrebovali niti minute več. Zato se zdi sama zgodba precej prisiljena in je namenjena le temu, da prikaže pravljični teren vil, način njihovega življenja ter njihovo razslojenost, kar pa je pravzaprav metafora za preveliko in nepravično razlikovanje v svetu človeka. Pravzaprav lahko celoten film vzamemo kot preneseni pomen tega, da je lahko vsak uspešen tak, kot je in ne le tak, kot ga drugi želijo videti. In zopet smo pri klasičnih in tipičnih naukih gospoda Walta Disneyja, ki so prisotni pri slehernem animiranem filmu omenjene hiše, ki so za njih očitno neizogibne. Ampak, risanka je dovolj skulirana, da je videti, kot da s tem nima problemov in da ji to pravzaprav predstavlja le še dodaten poligon izzivov. Produkt je izjemna risanka, ki vas bo zagotovo navdušila in ki si jo boste zaradi čarobnosti želeli ogledati večkrat. Pa saj je bilo to od Lucy Liu, Americe Ferrere in Jesseja McCartneyja tudi pričakovati, kajne?

Ocena: 4/5

  • Share/Bookmark

Sam doma 4

17.01.2009

(Home Alone 4, 2002. Igrajo: Mike Weinberg, French Stewart, Erick Avari, Barbara Babcock, Jason Beghe, Clare Carey. Režija: Rod Daniel. Žanr: Družinska komedija)

Najslabše nadaljevanje v celotni franšizi Home Alone

Kar so obljubljali in se domislili v tretjem delu, so zopet pozabili. To namreč, da je treba Kevina McCallistra pokopati. Vreči v luknjo. Pozabiti za zmeraj. Ker se slave Culkina pač ne da preseči. In je brezsmiselno sploh poskušati. No, v četrtem delu so se zopet spozabili. Zopet imamo tu Kevina. Okej, mogoče bi film lahko bil vsaj malce užiten a ne na tak način, da so nas napadli z ločitvijo! Film je tako izgubil svoj celoten družinski in božični čar. Starša Kevina naj bi bila namreč ločena. In oče ima že drugo. Zares bedno. Patetično. Nesmiselno. Neizvirno. In tako, da se božič spremeni v črni božič. In prav takšen je tudi celoten film. Takšen, da ga sploh ne štejemo v franšizo Sam doma.

Ocena: 1/5

  • Share/Bookmark

Sam doma 3

16.01.2009

(Home Alone 3, 1997. Igrajo: Alex D. Linz, Olek Krupa, Rya Kihlstedt, Lenny von Dohlen, David Thornton. Režija: Raja Gosnell. Žanr: Družinska komedija.)

Še manj božično, a še vedno prekleto zabavno

Okej, Culkina je bilo dovolj. Saj veste, o kom govorim. O malem junaku, ki je odlično speljal vlogo Kevina v prvih dveh filmih Sam doma. A zdaj je dovolj. To je namreč tretji del. Trilogija. In sedaj mora biti nekaj novega. In po pravici povedano, čeprav nam je bil Culkin neverjetno všeč, bi se ga naveličali. Že tako je šla zgodba drugega dela po istem kopitu prvega, kaj bi potem bil šele tretji! Tudi, če bi ga Culkin odigral stoprocentno. Skratka, naveličali bi se ga. Ampak ne, tu je Alex D. Linz, naš novi Sam doma, ki se bori proti eliti zločincev, katerih neverjetno pomembni čip je skrit v majhnem avtomobilčku za daljinec. Saj veste, tisti, s katerim ste se kot otrok najraje igrali. Tako pride do zamenjave vrečk na letališču in ostarela gospa iz predmestja dobi ravno vrečko s škatlo avtomobilčka. Ker ga seveda ne potrebuje, ga v zameno, da ji bo sčistil privoz (sneg, ja …), podari mlademu sosedu Alexu D. Linzu, navihanemu fantičku. In zgodba je naprej zelo preprosta. Zločinci se podajo v lov za čipom, čip pa, ne da bi kdorkoli vedel, lepo počiva v majhnem avtomobilčku, ki je sedaj last Alexa Pruitta. In zopet sledi komedija zmešnjav … Začuda mi je tretji del všeč. Čeprav so ga kritiki raztrgali in mu odvzeli tudi zadnji dih (Ocena 3.6 od 10 na gigantu IMDB), mi je res všeč. Atmosfera je še vedno prava, igralci se izkažejo (Alex D. Linz), tudi scenarij je dovolj enostaven, nor in zabaven, da sledi franšizi. In če smo že pri igralcih. Si sploh lahko predstavljate, kakšno težko breme je padlo na rosno mladega Alexa? Slava Macaulayja Culkina je bila namreč do takrat nepresgljiva, cilj vsakega filmskega nadaljevanja pa je, da bo uspešnejši od svojega predhodnika. Na koncu lahko recenzijo zaključimo le z enim stavkom. Ne dojemite narobe. Še vedno je pred nami Home Alone, le igralci so drugi.

Ocena: 4/5

  • Share/Bookmark

Sam doma 2: Izgubljen v New Yorku

4.01.2009

(Home Alone 2: Lost In New York, 1992. Igrajo: Macaulay Culkin, Joe Pesci, Daniel Stern, Catherine O’Hara, John Heard, Devin Ratray. Režija: Chris Columbus. Žanr: Družinska komedija)

Ne tako božičen, a vseeno zabaven

Komentar pri drugem Sam doma se ne razlikuje prav veliko od prvega. Zgodbi sta enaki, igralci prav tako (hvalabogu!), zamenjal se je le kraj, ki ga bo Kevin McCallister opustošil. Tokrat je to, malo klišejsko, New York. Veliko jabolko. In možnosti za katastrofo je toliko, da se je film razpotegnil v kar 120 min! In ravno zaradi tega film malce izgubi na kvaliteti. Če je bilo pri tretji Mumiji videti, kot da hočejo izkoristiti vse, kar imajo v budžetu specialnih efektov, je pri drugem Home Aloneu videti, kot da hočejo do konca opustošiti poligon New Yorka. Ha, dobra ideja se zdi trgovina z božičnimi igračami. Strpajmo jo noter! Kaj pa veliko praznih in zapuščenih hiš, ki samevajo po newyorških ulicah? Se bo že našlo prostora! In tako film na koncu res izgleda kot đumbus New Yorka, Culkina in njegovih potegavščin. Zgodba je, kakor že rečeno, narejena po principu Copy/Paste, le da sta the bad guys tokrat pametnejša in bolj izkušena, saj že poznata dosti pasti našega malega ‘paglavca’. Kljub vsem slabostim, je film nostalgičen in čisto primeren za božično-družinsko sprostitev.

Ocena: 4/5

  • Share/Bookmark

Sam doma

2.01.2009

(Home Alone, 1990. Igrajo: Macaulay Culkin, Joe Pesci, Daniel Stern, John Heard, Roberts Blossom, Catherine O’Hara, Angela Goethals. Režija: Chris Columbus. Žanr: Družinska komedija.)

Božični film, ki se ga ne boste naveličali niti po 100-tem ogledu!

V pestri izbiri ameriških božičnih filmov, se najde le peščica tistih, ki ne govorijo direktno o Božičku. Ki se dogajajo le v božičnem času, vse ostalo pa je čisto normalno. No, pri teh, je ravno Sam doma kralj. Ni otroka, najstnika, middle-agea, ali celo starejšega človeka, ki filma ne bi gledal. Slovenske televizije (beri: Kanal A in POP TV) so ga ponavljale že nekajtisočkrat, pa se ga kar ne moremo naveličati;tudi zato, ker je res eden najlepših božičnih filmov, ki ima nauk, a hkrati nenormalno zabava. Macaulay Culkin je tako dodal še en film v spekter svoje mladosti. Med drugim tudi Good Son. Izvirna zgodba, ki je, začuda, niso kopirali niti prej niti kasneje. Družina mladega Kevina se odpravi na počitnice, a pozabijo Kevina doma. To bi bilo lahko čisto kul, saj so se ravno prejšnji večer sprli, a hišo začneta ogledovati roparja Pesci in Stern. Vsi trije, v glavni vlogi, odigrajo odlično. Culkin je smešen in neponovljiv, Pesci & Stern pa iz sebe naredita klovna, ki bo marsikomu ostal za vedno v spominu. Skratka, film, ki ga morate imeti v svoji božični zbirki.

Ocena: 5/5

  • Share/Bookmark

Jumanji

2.01.2009

(Jumanji, 1995. Igrajo: Robin Williams, Jonathan Hyde, Kirsten Dunst, Bradley Pierce, Bonnie Hunt, Bebe Neuwirth. Režija: Joe Johnston. Žanr: Fantazijski pustolovski družinski film)

Si za igro?

Leta 1995 je nastala ena izmed največjih uspešnic v svetu filma. Ena največjih uspešnic, v katerem je debitirala celo takrat še dokaj neznana Kirsten Dunst (Spider-Man). Skupaj s carjem komedij Robinom Williamsom. Mlada sestra in brat, Judy (Dunst) in Peter (Pierce), na podstrešju nove hiše odkrijeta nenavadno namizno igrico, z imenom Jumanji. Ker ne želita oditi v šolo, ostaneta doma in naredita prvo potezo v igrici. In takrat se pustolovščina začne … Robin Williams je kot vedno odličen. Duhovit in hkrati resen. In spet pokaže, da se znajde v kateri koli vlogi. Kirsten Dunst je že takrat pokazala izjemen igralski talent. Bradley Pierce se je tudi dokazal, da o Bonnie Hunt, ki ima že skoraj toliko filmskih uspehov kot Williams, sploh ne govorimo. Efekti so pohvalni in sto na uro prepričljivi. Kar je za tiste čase čudno. Celo v današnjih časih se lahko nekaterim posebnim učinkom le smejimo (Python, Snakes on a Plane), medtem ko nam v Jumanjiju jemljejo sapo. Dobra igra, dobri efekti, izvirna zgodba. In kakšen je potem lahko končni rezultat? Odlična sprostitev za celotno družino, ki vas bo hkrati nasmejala, zabavala, prestrašila in spravila na rob vašega sedeža. Nepozabno filmsko doživetje.

Ocena: 5/5

  • Share/Bookmark

(Ne)srečno do konca dni

1.01.2009

(Happily N’Ever After, 2006. Glasovi: George Carlin, Sarah Michelle Gellar, Lisa Kaplan, Freddie Prinze Jr., Wallace Shown. Režija: Paul Bolger, Yvette Kaplan. Žanr: Animirana komedija)

Risanka, ki ni vredna niti recenzije.

V času, ko imajo animiranke velik vpliv in zelo razširjeno ciljno občinstvo (Finding Nemo, Shrek, Wall-E …), jih je na stotine, ki uporabijo stare pravljice in jih pokažejo na drug način. Taka je bila recimo Hoodwinked!, ki so jo naša kina nesramno prešpricala. Bila je zanimiva, iskriva, duhovita in skrivnosta. Sicer je pod drobnogled vzela le Rdečo kapico, pa vseeno. Delno je tak tudi Shrek. Le da si je ta zamislil svoj osrednji lik, dodal pa še druge, že znane. No, Happily N’Ever After pa ni mogla niti tega. Vzela je stare pravljice in jih vmestila noter. Pusti jih pri miru in tako imamo občutek, da gledamo že tisočkrat prežvečeno temo. Temo, ki je ne reši še tako zvezdniška zasedba. Okej, filmu ne pomagata niti Izganjalka vampirjev (Sarah Michelle Gellar) niti Freddie Prinze Jr (Scooby-Doo, I Know What You Did Last Summer). Pepelka je žal Pepelka, princ je princ, princesa poljubi krastačo, ki se spremeni v princa … Predvidljivo. Prežvečeno. Neizvirno. In že sam naslov pravi: (Ne)vredno ogleda.

Ocena: 1/5

  • Share/Bookmark