Globoka modrina

29.09.2009

(Deep Blue Sea, 1999. Igrajo: Thomas Jane, Saffron Burrows, LL Cool J, Michael Rapaport, Stellan Skarsgård, Samuel L. Jackson, Jacqueline McKenzie. Režija: Renny Harlin. Žanr: Grozljivka.)

Film, ki zapolni akcijo in bližnje posnetke podivjanih morskih psov, ki so manjkali Žrelu

Susan McCallister je doktorica, ki verjame, da je blizu odkritja zdravila Alzheimerjeve bolezni. Tako povabi skupino strokovnjakov na samoten laboratorij, lociran sredi odprtega oceana, kjer jim učinke zdravila pokaže kar na poskusnih zajčkih – morskih psih. A bližajoča nevihta zadeve zaplete in skupinica tistih, ki se rešijo pred poplavo sedaj skuša ubežati veliki gruči hitrih, gibčnih in tokrat nadpovprečno inteligentnih morskih psov, ki so zaplavali naravnost v notranjost steklenega laboratorija … Globoka modrina je eden tistih filmov, pri katerih lahko samo vzdihnemo in s tem vzdihom bomo povedali vse. Res je, film dolguje veliko, denimo, Anakondi, ki je bila tako ali tako začetnica ‘’sodobnih anti-živalskih” filmov take vrste, kot jih poznamo danes. Seveda je šlo pri King Kongu ter Žrelu za čisto drugo stvar. In res je tudi, da pri Globoki modrini ni povedati nič drugega – izgleda kot dobro izpiljena kopija Anakonde, ki namesto cevaste kače na platno nalepi debelega in orjaškega morskega cucka, ki je videti vse prej kot prijazen. Ah, da, morje je le za kamuflažo, da skrijejo podobnost z Amazonko, po kateri je leta 1997 bredla JLo. In pozor! Tu imamo še enega črnca, junaka, tistega, ki je v filmu ”najbolj kul”, tistega, ki meče ven najbolj smešne izjave, tistega, ki se znajde v najbolj nemogočih situacijah in seveda tistega, ki se glavne vloge zgodbice drži kot gate riti. Tokrat ima celo papigo, ki pa na žalost konča v žrelu. A, in ko smo že pri tem – Globoka modrina Žrelo premaga. Temu so nekateri očitali premalo posnetkov morskega psa in preveliko poglabljanje v interakcije md glavnimi karakterji, kar pa imajo kritiki radi – skratka čisto nasprotje Spielbergovemu Jurskemu parku. Tega tu ne boste doživeli, saj psi prevzamejo večino kadrov in to tako uspešnu, da filmu takoj odpustimo za nekatere luknje v scenariju in splošne napake. Pa čeprav zavoljo scene, v kateri gre Saffron Burrows skoraj ‘do nazga’, da bi pokončala eno izmed zverin. Rezultat je namreč čista uživancija od filma, polna razkosvanja trupel sredi slane vode in krikov … Krikov, ki vam bodo za vedno odvzeli voljo za plavanje v morski vodi.

Ocena: 4/5

  • Share/Bookmark

Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje

18.09.2009

(I Know What You Did Last Summer, 1997. Igrajo: Jennifer Love Hewitt, Sarah Michelle Gellar, Ryan Phillippe, Freddie Prinze Jr., Bridgette Wilson, Anne Heche. Režija: Jim Gillespie. Žanr: Grozljivka.)

Izjemen kliše Krika

Kevin Williamson je lea 1996 spisal scenarij za Krik (Scream), eno najboljših in najbolj znanih slasher grozljivk vseh časov, ki je Wesa Cravena povzdignila vse do nebes horor-režiserjev. Jasno, film je postal s kopico znanih obrazov v vlogah (Neve Campbell, David Arquette, Courteney Cox, Rose McGowan) blockbusterska uspešnica, ki je bila na nek način celo parodija drugih trapastih grozljivk, ki so bile vse narejene po istem kopitu in tu leži celo dokaz, da je Film, da te kap polomija, ki je skušala parodirati parodijo. Krik je seveda neponovljiv. Nedosegljiv. Edinstven. A, pozor. Za grozljivke je bistveno leto tudi leto 1997. Leto, ko je v kina prišel filmček s srhljivim naslovom – Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje. Zopet imamo scenarista Kevina Williamsona, podobno zgodbo in zopet kup zvezdnikov. Govorimo seveda o šepetalki duhov Jennifer Love Hewitt, o izganjalki vampirjev Sarah Michelle Gellar in seveda o Fredu iz Skrivnosti d.d., Freddieju Prinzeju Jr. Skupaj z Ryanom Phillippejem so četvorka neločljivih prijateljev, ki se odloči po maturi preživeti zadnjo noč ob plaži. Zakurijo si ogenj in govor nanese na staro legendo, s katero so strašili otroke in katerega glavna tema je poblazneli morilec s kljuko. Na poti nazaj zaradi alkohola nenamerno povozijo človeka, kar njihova življenja začne počasi spreminjati v dneve groze … Dneve, ki so jim šteti. Ja. Vse se sliši nekako poznano. Morda celo … klišejsko. Kakor, da bi Gillespie idejo ukradel samemu  Cravenu in skušal posneti novo uspešnico. Res je videti tako. A ne pozabimo na ključno dejsto. Williamson je scenarij za Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje namreč končal leto pred Krikom, a ga nobena produkcijska hiša ni želela odkupiti. Po uspehu Krika se je zanj zagrebla Columbia Pictures. Tako. Razlog, da filmu odpustimo. Kajti sicer, brez nekaterih očitnih klišejskih prijemov je film dober. Super. Odličen za družabno noč, preživeto s prijatelji, pozno v noči s pokovko v naročju. Je namreč ravno dovolj trapast, da se lahko sprostimo, po drugi strani pa izjemno kompleksen in inteligenten triler, ki mu boste le težko sledili, če ga boste gledali s pomanjkanjem pozornosti. Skratka, grozljivka, ki je – če ste pravi horor fan – ne smete zamuditi.

Ocena: 4/5

  • Share/Bookmark

Risanke, ob katerih sem odrasel

17.01.2009

Ravno včeraj me je zopet zaneslo na eden izmed najbolj priljubljenih risanih programov, ko sem bil še majhen. Cartoon Network. In uganite, kaj? Niti ene dobre, kvalitetne ali zabavne risanke ni več! Večini se imena komaj spomnimo, ostale pa še omembe niso vredne. In, kje so Looney Tunes? PPG? Tom in Jerry? Najbolj se spomnim, ko sem presedel pred televizijo in gledal …

1. The Powerpuff Girls (1998)

Zagotovo ena izmed risank, katere se bom spomnil najbolj. Prisrčne in ljubke sestre Blossom, Buttercup in Bubbles so superherojke, ki prav vsak dan rešujejo svet, torej Townsville. Risanka je res super, namenjena tako dekletom kot fantom. Risanka očara z napetostjo, duhovitim humorjem, dramatičnim vzdušjem in odlično animacijo. Obdržala se je 6. sezon. Pohvalno je tudi (začuda), da je risanka ustvarila prave bad guyse, ki razvijejo svojo vlogo in nam ostanejo pri srcu. Kljub temu, da so zlobni. Recimo neponovljivi Mojo Jojo, nadležna Princess, grozljivi Him in ostali.

2. Looney Tunes (1930)

Looney Tunes pa velja za eno izmed risanih kompilacij, ki je vsebovala največ risanih junakov. In čisto vsi so nam bili pri srcu. Tako zlobni, kot prijazni. Tako kot pri PPG. In očitno je to zmagovalna kombinacija. Risanka je trajala kar 39 let (!!!!), od leta 1930-1969. A pozor! Animiranko predvajajo še danes! Celo film so posneli po njem (+ sequel), poleg tega pa veliko drugih animiranih filmov. Najbolj se bomo spomnili: Bugs Bunnyja, Daffy Ducka, Porky Piga, Sylvestra, Tweetyja (Čivko po naše), Speedy Gonzales in drugi.

3. Scooby Doo, Where Are You! (1969)

Tu je ena izmed risank, katere zgodobo si je bilo zagotovo zares težko izmisliti. V vsaki epizodi nova skrivnost, ki jo raziskuje združba Skrivnost, d.d. Sem spadajo nepozabljivi pes Scooby-Doo, pametna Velma, trapasti Shaggy, gentlemanski Fred in vedno nališpana Daphne. Skupaj se jim zgodi marsikatera zabavna dogodivščina, ki se je ne bi sramoval niti Sherlock Holmes. Serija ima 2 sezoni, je pa potem razvila še kopico drugih, med drugim tudi What’s New Scooby-Doo? in dva filma, ki sta bila precej uspešna.

4. Courage the Cowardly Dog (1999)

Risanka, ki je bila namenjena predvsem strašenju malih otrok. In v mojem primeru jim je to uspelo. Grozljivi demoni, spake, hudiči v žimnicah, govoreča drevesa, tornadi, ki te vrnejo v preteklost … Vse to je del gromozanskega sveta Pogumka, strahopetnega psa. Animacija je odlična, stvori in zgodbe pa povzročajo velik strah in fobije. Moj najljubši pošastek je bil vedno hudobni Snežak z ledenega pola. Risanka je žal trajala le 4. sezone, kljub visoki gledanosti in priljubljenosti, a kriva je bila pogodba, ki je risanko zavezovala na 4. sezone.

5. Brambly Hedge (1996)

Eden najlepših spominov na moje otroštvo. Vse male poljske miške, ki živijo v svojih drevesih, polnih rovov, predorov, skrivnosti in domačih dobrot. Odlična lutkovna ter risana animacija, ki se ne pozablja. Vse je izdelano do najmanjše podrobnosti, a ne zaman, saj je večini mladostnikov še danes ena od najljubših risank kadarkoli.

6. Teletubbies (1997)

Tudi Telebajski so se mi za vedno vtisnili v spomin. Njihovo veselo kobacanje in ponavljanje mi je še danes prisrčno. Njihovo okolje, narava, hribčki, zajčki, rožice, sonček/dojenček in njihovi tele-trebuhi, njihova pesmica … Vse to mi še danes prikliče spomine na nedeljska jutra, ko sem jih nestrpno pričakoval na Živ Žavu TV Slovenije.

  • Share/Bookmark

Sam doma 3

16.01.2009

(Home Alone 3, 1997. Igrajo: Alex D. Linz, Olek Krupa, Rya Kihlstedt, Lenny von Dohlen, David Thornton. Režija: Raja Gosnell. Žanr: Družinska komedija.)

Še manj božično, a še vedno prekleto zabavno

Okej, Culkina je bilo dovolj. Saj veste, o kom govorim. O malem junaku, ki je odlično speljal vlogo Kevina v prvih dveh filmih Sam doma. A zdaj je dovolj. To je namreč tretji del. Trilogija. In sedaj mora biti nekaj novega. In po pravici povedano, čeprav nam je bil Culkin neverjetno všeč, bi se ga naveličali. Že tako je šla zgodba drugega dela po istem kopitu prvega, kaj bi potem bil šele tretji! Tudi, če bi ga Culkin odigral stoprocentno. Skratka, naveličali bi se ga. Ampak ne, tu je Alex D. Linz, naš novi Sam doma, ki se bori proti eliti zločincev, katerih neverjetno pomembni čip je skrit v majhnem avtomobilčku za daljinec. Saj veste, tisti, s katerim ste se kot otrok najraje igrali. Tako pride do zamenjave vrečk na letališču in ostarela gospa iz predmestja dobi ravno vrečko s škatlo avtomobilčka. Ker ga seveda ne potrebuje, ga v zameno, da ji bo sčistil privoz (sneg, ja …), podari mlademu sosedu Alexu D. Linzu, navihanemu fantičku. In zgodba je naprej zelo preprosta. Zločinci se podajo v lov za čipom, čip pa, ne da bi kdorkoli vedel, lepo počiva v majhnem avtomobilčku, ki je sedaj last Alexa Pruitta. In zopet sledi komedija zmešnjav … Začuda mi je tretji del všeč. Čeprav so ga kritiki raztrgali in mu odvzeli tudi zadnji dih (Ocena 3.6 od 10 na gigantu IMDB), mi je res všeč. Atmosfera je še vedno prava, igralci se izkažejo (Alex D. Linz), tudi scenarij je dovolj enostaven, nor in zabaven, da sledi franšizi. In če smo že pri igralcih. Si sploh lahko predstavljate, kakšno težko breme je padlo na rosno mladega Alexa? Slava Macaulayja Culkina je bila namreč do takrat nepresgljiva, cilj vsakega filmskega nadaljevanja pa je, da bo uspešnejši od svojega predhodnika. Na koncu lahko recenzijo zaključimo le z enim stavkom. Ne dojemite narobe. Še vedno je pred nami Home Alone, le igralci so drugi.

Ocena: 4/5

  • Share/Bookmark