(Awake, 2007. Igrajo: Hayden Christensen, Jessica Alba, Terrence Howard, Lena Olin, Christopher McDonald, Sam Robards. Režija: Joby Harold. Žanr: Kriminalna srhljivka.)
Film, ki totalno skrene s svoje prvotno začrtane poti
Obstaja nekaj tipičnih filmskih dimenzij, prostorov, katere grozljivke skušajo spremeniti v kraj strahu, travm, groze. V kraj, ki nam ni tuj, ki je domač in s katerim imamo bližnje stike. Taki filmi, večinoma grozljivke (ali pa psihološki trilerji, kot je ta naš), nam skušajo dati občutek, da imajo taki prostori nek pridih zlega, nekaj neotipljivega, ki presega nivo dima. Pravi pekel, torej. To pomeni, da ko se enkrat znajdemo v takem prostoru, nam prepričevanje, da “tam ni ničesar” prav nič ne pomaga. Vedno obstaja nek sum, vedno je nekje v ozadju naše glave potisnjen tisti “kaj pa, če je tam …” strah, ki lahko izbruhne v vsakem trenutku. In na to naši hororji računajo. Tako je bilo Žrelo (Jaws), ki nas je strašilo z morjem (seveda tudi Globoka modrina, Počitnice groze in drugi); taka je bila Kocka (The Cube), ki je delala paranojo iz navadne, futuristično oblikovane sobe … Deloma je tak tudi Osmi potnik (Alien), v katerem se je celotna zgodba odvila kar v vesolju. A ker galaksij ravno ne raziskuje vsak, pustimo to temo pri miru. In ravno takim filmom se pridruži naše Prebujanje. Ta napade z operacijsko sobo. Zgodba namreč govori o našemu Jumperju, torej Clayju Berefordu (Hayden Christensen), ki se odloči za tvegano operacijo presaditve srca. Pri tem ga podpirata njegova novopečena žena, Sam Lockwood (Jessica Alba), ter njegova mama (Lena Olin), med katerima pa vladajo napete razmere, saj gospe Bereford ni všeč, da ima njen sin karkoli opraviti s tajnico čigar koli, kar Sam pravzaprav je. Pri sprejemanju anestezije, Clay po nesreči ostane priseben in lahko občuti prav vse bolečine in vidi, kako mu režejo v telo, medtem ko je njegovo truplo paralizirano in ne more niti mrdniti s prstom. Zdaj se šele zave, da ga želijo kirurgi, katerim je svoje telo zaupal, pravzaprav načrtovano pokončati. V svoje dobro. Da bi to preprečil, se “odcepi” od svojega telesa in skuša najti način, da se reši. Potem pa izve, da je še nekdo na strani tistih, ki se ga želijo odkrižati … Priznajte, zgodba je dovolj srhljiva, da zadane in je dovolj inteligentna, da ni ravno na prvo žogo. Režija je spretna, medtem, ko so skoraj vsi igralci trdi in leseni. Christensen je trd lesen, njegova naracija, oziroma monolog, ki se začne na polovici filma pa je moteč in prav nič “privlačen”. Presenetljivo za tako uveljavljeno igralko, kot je Alba, ta odigra precej topo in hladno, za kar si je prislužila celo nominacijo za zlato malino, kar pa vemo, da je nagrada za najslabše stvari tekočega leta (film, režija, igralci …). Pohvalna je le igra Lene Olin, katere produkt prepričljivost znaša mnogo več kot pri vseh sodelujočih pri tem filmu skupaj. Film pa najbolj vleče nazaj dejstvo, da režiser pravzaprav ni vedel, kaj z glavnim zapletom bi. Le kam bi nadaljeval z zgodbo o pacientu, ki se sredi operacije zbudi? Tako se odloči za zaroto, ki prihaja iz družine pacienta samega, kar pa ne sodi ravno v take vrste film. Kaj torej na koncu dobimo? Posnetek gole Jessice Albe, grozno naracijo Christensena, slabo in za lase privlečen prizor, v katerem izvemo, da se je celo možno ločiti od svojega lastnega telesa in seveda dokaj butast konec, kjer ugotovimo, da nas naslov Prebujanje le spelje na led … Rezultat je film, ki ni slab, a ki pokvari vrhunsko idejo za vrhunski triler.
Ocena: 3/5

