Recenzije filmov

(High School Musical 2, 2007. Igrajo: Zac Efron, Vanessa Hudgens, Ashley Tisdale, Lucas Grabeel, Corbin Bleu, Monique Coleman. Režija: Kenny Ortega. Žanr: Komedija.)

Zelo povprečen TV-sequel fenomena

Tokrat se Ortega ni izkazal v najboljši luči. Kar ni mu šlo, da bi pokazal tisto, kar zares zmore. Kar ga je dvignilo nad vse ostale režiserje, tisto, zaradi česar so mu zaupali režijo poslednjega filma o Michaelu Jacksonu. Govorimo namreč o HSM 2, o brezveznem in precej razvlečenem nadaljevanju, ki je čisto brez zgodbe in smisla. Medtem, ko je te elemente prvi še nekako imel, pa se ta požvižga na vse skupaj. So pač počitnice. In naša družba se zaposli na rezidenci, katere lastnik je Sharpayjina (Ashley Tisdale) družina. In to je praktično vse. Vsaj, kar se zgodbe tiče. Jasno je videti, da je film narejen v smislu mjuzikla – glasbeni vložki so namreč boljši, skladbe pa grejo hitreje v uho, kot v prvem delu. Tudi “spevni monolog” Zaca Efrona je čisto gledljiv in poslušljiv. A kaj, ko filmu manjka veliko, da bi dosegel slavo originala.

Ocena: 2/5

(Lake Placid 2, 2007. Igrajo: John Schneider, Sarah Lafleur, Sam McMurray, Chad Collins, Alicia Ziegler. Režija: David Flores. Žanr: Grozljivka.)

Eden najslabših filmov kadarkoli, ki pa je hkrati nadaljevanje izjemnega originala

Z Mirnim jezerom je nekaj hudo narobe. S filmoma, mislim. Kajti oba, tako original kot tudi njegov sequel silita nad povprečje. Okej, prvemu ne moremo zameriti, da mu je uspel perfekcionizem, a hkrati je nadaljevanje le-tega eno najslabših, kar ste jih kdaj videli. Zagotovo je to film, ki si še kako zasluži zlato malino. Ki bi moral biti nominiran in bi moral tudi pobrati čisto vse nagrade na tej ‘nespodobni’ podelitvi. Ki ne bi smel biti predvajan niti na televiziji. Vraga, ne bi smel biti niti posnet! Pa je. In s tem so naredili eno najhujših napak v zgodovini filma. Uničili so legendo, potomca Anakonde, ki proti njej zaradi Lake Placida 2 izgleda le kot črviček. Kaj črviček, še ta bi bolj prestrašil, kot to skušajo efekti v temle skrpucalu. In poleg tega je film poln absurdnosti, slabe igre in prisiljenosti. Kot da bi moral posneti sequel. Kot da bi ga prisilili. Dajte, no! Koga bi danes še prestrašil krokodil, ki je videti, kot da bi ga animiral otrok in kot da je pobegnil naravnost iz prve izdaje igrice Mario? Točno. Nikogar. A, pozor, filmarji so se te majhne pomankljivosti zavedali – krokodila so povečali, da je videti kot hiša … Kaj hiša, stanovanjski blok! Kot je bila Godzilla, proti čemer pač krokodilček iz originala ne more nič. A verjemite, ali ne, tisti bi zagotovo zmagal.

Ocena: 1/5

(Awake, 2007. Igrajo: Hayden Christensen, Jessica Alba, Terrence Howard, Lena Olin, Christopher McDonald, Sam Robards. Režija: Joby Harold. Žanr: Kriminalna srhljivka.)

Film, ki totalno skrene s svoje prvotno začrtane poti

Obstaja nekaj tipičnih filmskih dimenzij, prostorov, katere grozljivke skušajo spremeniti v kraj strahu, travm, groze. V kraj, ki nam ni tuj, ki je domač in s katerim imamo bližnje stike. Taki filmi, večinoma grozljivke (ali pa psihološki trilerji, kot je ta naš), nam skušajo dati občutek, da imajo taki prostori nek pridih zlega, nekaj neotipljivega, ki presega nivo dima. Pravi pekel, torej. To pomeni, da ko se enkrat znajdemo v takem prostoru, nam prepričevanje, da “tam ni ničesar” prav nič ne pomaga. Vedno obstaja nek sum, vedno je nekje v ozadju naše glave potisnjen tisti “kaj pa, če je tam …” strah, ki lahko izbruhne v vsakem trenutku. In na to naši hororji računajo. Tako je bilo Žrelo (Jaws), ki nas je strašilo z morjem (seveda tudi Globoka modrina, Počitnice groze in drugi); taka je bila Kocka (The Cube), ki je delala paranojo iz navadne, futuristično oblikovane sobe … Deloma je tak tudi Osmi potnik (Alien), v katerem se je celotna zgodba odvila kar v vesolju. A ker galaksij ravno ne raziskuje vsak, pustimo to temo pri miru. In ravno takim filmom se pridruži naše Prebujanje. Ta napade z operacijsko sobo. Zgodba namreč govori o našemu Jumperju, torej Clayju Berefordu (Hayden Christensen), ki se odloči za tvegano operacijo presaditve srca. Pri tem ga podpirata njegova novopečena žena, Sam Lockwood (Jessica Alba), ter njegova mama (Lena Olin), med katerima pa vladajo napete razmere, saj gospe Bereford ni všeč, da ima njen sin karkoli opraviti s tajnico čigar koli, kar Sam pravzaprav je. Pri sprejemanju anestezije, Clay po nesreči ostane priseben in lahko občuti prav vse bolečine in vidi, kako mu režejo v telo, medtem ko je njegovo truplo paralizirano in ne more niti mrdniti s prstom. Zdaj se šele zave, da ga želijo kirurgi, katerim je svoje telo zaupal, pravzaprav načrtovano pokončati. V svoje dobro. Da bi to preprečil, se “odcepi” od svojega telesa in skuša najti način, da se reši. Potem pa izve, da je še nekdo na strani tistih, ki se ga želijo odkrižati … Priznajte, zgodba je dovolj srhljiva, da zadane in je dovolj inteligentna, da ni ravno na prvo žogo. Režija je spretna, medtem, ko so skoraj vsi igralci trdi in leseni. Christensen je trd lesen, njegova naracija, oziroma monolog, ki se začne na polovici filma pa je moteč in prav nič “privlačen”. Presenetljivo za tako uveljavljeno igralko, kot je Alba, ta odigra precej topo in hladno, za kar si je prislužila celo nominacijo za zlato malino, kar pa vemo, da je nagrada za najslabše stvari tekočega leta (film, režija, igralci …). Pohvalna je le igra Lene Olin, katere produkt prepričljivost znaša mnogo več kot pri vseh sodelujočih pri tem filmu skupaj. Film pa najbolj vleče nazaj dejstvo, da režiser pravzaprav ni vedel, kaj z glavnim zapletom bi. Le kam bi nadaljeval z zgodbo o pacientu, ki se sredi operacije zbudi? Tako se odloči za zaroto, ki prihaja iz družine pacienta samega, kar pa ne sodi ravno v take vrste film. Kaj torej na koncu dobimo? Posnetek gole Jessice Albe, grozno naracijo Christensena, slabo in za lase privlečen prizor, v katerem izvemo, da se je celo možno ločiti od svojega lastnega telesa in seveda dokaj butast konec, kjer ugotovimo, da nas naslov Prebujanje le spelje na led … Rezultat je film, ki ni slab, a ki pokvari vrhunsko idejo za vrhunski triler.

Ocena: 3/5

(Destination: Infestation, 2007. Igrajo: Jessalyn Gilsig, Antonio Sabato Jr., Serge Houde, Karen Holness, Matt Bellefleur, Matthew Harrison, Emily Tennant. Režija: George Mendeluk. Žanr: Triler.)

Hočem svojih 90 minut nazaj!!!

Glede na uvodne sekvence, ki nam jih prikaže TV-film Mravlje, menimo, da je pred nami še en film, kjer pustimo možgane na pašo, kjer je večina prizorov in zgodb nemogočih in popolnoma neverjetnih, a vseeno zabavnih in še en film, kjer glavno vlogo prevzame podivjana živalska vrsta, ki se zapiči v skupino ljudi, kakor, da so eden in edini izvor hrane na tem planetu. To smo videli v Kongu, to smo videli v sicer odlični Anakondi, to smo videli v Kačah na letalu in v drugih “horror” filmih, katerim pa je večinoma spodletelo. Prizor na začetku, kjer vidimo polno gomazečih rdečih mravelj, ki so kakor kakšno človeško pleme, ki se bori za preživetje nekje sredi tropskega deževnega gozda je z dokumentarnega vidika osupljiv. Tudi nadaljevanje ni ravno za v koš. A vse od 20 minute filma, ko se pravo dogajanje šele začne, gledamo pravo sranje. Pravzaprav je najbolje, da nadaljevanja sploh ne gledamo in si ga le zamislimo, saj bo tudi tako boljši od tistega, ki ga boste videli v resnici. Film ima sicer za TV-proračun odlične posebne učinke, od začetnega napada mravelj, ko te uhajajo iz luknje v trebuhu nekega tipa, hude mravljice pa so videti prav tako izjemno. A zgodba ima veliko hib. Od scenarija in nekaterih igralcev, do poskusa parodije na Snakes on a Plane. Vse to žalostno propade in v čakanju na konči zaključek, ki bi lepo “zaobjel” celoto, ne dobimo ničesar. Še poljuba med glavnima igralcema ne! Dajte no, jasno je, da je Antonio Sabato Jr. primeren le za takšne slabe živalske filme, kot so še denimo Shark Hunt. A, in da ne pozabim, rimejk Maturantskega plesa bi za zaključni spin-off proti Destination: Infestation dobil oskarja. Kaj enega – enajst! Skratka film, ki ga boste le s težavo prebavili.

Ocena: 1/5

(Planet Terror, 2007. Igrajo: Rose McGowan, Freddy Rodriguez, Marley Shelton, Jeff Fahey, Michael Biehn, Rebel Rodriguez, Bruce Willis. Režija: Robert Rodriguez. Žanr: ZF-triler)

Eden najboljših filmov o zombijih

Kaj je grindhouse? Posebni kinematografi, ki so bili popularni v prejšnjem stoletju. Bistvo njih so bili filmi B-produkcije, polni krvi, gnusa, pretiravanje, ter poveličevanje nasilja ter spolnosti. Rodriguez se je odločil povrniti ta žanr s Planetom terorja. In to mu je tudi stoodstotno uspelo. Sam film so kritiki ponesli v nebesa, potem je nastalo še nekaj takih grindhouse filmov. Primer so recimo Zombie Strippers, v katerih igra Robert Englund. Zgodba gre takole. Cherry (McGowan) je privlačna go-go plesalka, ki si v življenju želi česa večjega. Po spletu okoliščin ostane brez noge, na kateri ji njen ’sopotnik v življenju’, Wray (Rodriguez), natakne kar puško. Fletno, kajne? Svet je namreč podlegel nevarnemu virusu, ki celotno človeštvo spreminja v zombije. Cherry postane nenadoma super-herojka, ki mora s svojo nogo rešiti svet … McGowanova je v filmu tako očarljiva, da skoraj pozabimo, da je bila nekoč tudi Paige iz serije Charmed. Pohvalna je igra tudi vseh ostalih, posebej Marley Shelton, ki svojo vlogo odigra naravnost perfektno. V filmu je toliko krvi, razkosavanja trupel, prizor seksa (ki mu sledi tipičen napis Manjkajoči kolut) in črevesja, ki leži vsepovsod, da nam po 30 minutah filma postane vse skupaj zelo normalno in nas ne moti več. Tako je film pravi užitek, s kančkom črnega humorja, in karta na planet, kakršen bi bil, če bi ga poselili zombiji.

Ocena: 4/5

(Wrong Turn 2: Dead End, 2007. Igrajo: Erica Leerhsen, Henry Rollins, Texas Battle, Daniella Alonso, Steve Braun. Režija: Joe Lynch. Žanr: Grozljivka)

Sequel, ki je veliko boljši od prvenca, čeprav je le ‘direct to video’

Se še spomnite, kako se nam je v prvem delu tega slasher-horrorja zdelo, da smo vse to že nekje videli? Kakor da bi bil oda vsem do takrat posnetim grozljivkam, ampak v slabem smislu. No, Wrong Turn 2: Dead End, ni v tem pogledu nič drugačen. Če ste pričakovali kaj bolj izvirnega. Zgodba je zopet čisto ’simpl’. Par protagonistov izvaja gonjo po celem srhljivem gozdu, skupaj s požrešnimi kanibali. Efekti so zopet učinkoviti in dobri. In spogledovanju s TCM-jem kar ni konec. Tu imamo celo Erico Leerhsen, ki je, pozor, igrala v rimejku TCM-ja, iz leta 2003. Smešno, kajne? A s tem so filmarji prebili vsa namigovanja na enakost in eno izmed igralk kar povabili na snemanje. A tale se nam uspe odkupiti. Ker je šokanten. Zares šokanten. Umirajo osebe, za katere ne pričakujemo, da bodo. In kri je vsepovsod. Resno. Če mislite iti na šok-terapijo, prihranite denar in si raje oglejte sequel Napačnega odcepa. Ker je grozljiv. Napet. Ker stavi na odlične napete prizore, ki nam naženejo strah v kosti. Še posebej v prizoru, ko glavno vlogo ujamejo in jo povabijo na kosilo. Še posebej, ko nam drugi del razjasni, kaj morilci v resnici počnejo. Da so kanibali. In še posebej, ker imajo ti kanibali čustva in vsak svojo točno določeno vlogo. Niso kar nametani tam, kot neki psihopati. Okej scene. Okej zgodba. In litri in litri groze in krvi. In to je zagotovo film, v katerem nam je (vsaj za nekatere) vloge žal, da so umrle. Bi mogoče človeški zrezek?

Ocena: 4/5

(Halloween, 2007. Igrajo: Malcolm McDowell, Scout Taylor-Compton, Tyler Mane, Daeg Faerch, Sheri Moon Zombie, Danielle Harris. Režija: Rob Zombie. )

Kako bi izgledal Mikey v sedanjosti?

Pa smo se že spraševali, ali je H’wood popolnoma pozabil na nekaj takega, kot je Noč čarovnic, ali Halloween, ki je butnil v kina leta 1978. Kajti, vse superuspešne grozljivke so že doživele svoj rimejk, le naš Mikey ni. In zdaj imamo opraviti s praznikom v naslovu, ki je samo njihov. Halloween. Ameriška iznajdba. No, s kultnim nizkoproračunskim horrorjem, ki je potem v kinih seveda kar eksplodiral, je dvignil v višave še enega izmed horror-masterjev, Johna Carpentnerja. In rimejk smo seveda končno dobili. A od Zombieja! Od tistega, ki smo ga najmanj pričakovali! Režiserja Hiše 1000 trupel in Satanovega klana. Znan je, da v svoje filme venomer lansira svojo ženo Sheri Moon Zombie in da so njegovi filmi polni nasilja in kar precej direktnih prizorov seksa (spomnimo se akta iz filma Satanov klan). V tem pogledu rimejk opravi svoje delo. In Zombie še dodatno obrazloži, kako je Michael postal psihopat, kako je umrla njegova mama, še posebej za zatopi v njegovo mladost, ko si prvič natakne masko klovna in pretepe sošolca, ‘bullyja’, ki našega Myers ves čas zatira in zafrkava. Posebej z mamo (Sheri Moon Zombie), ki pleše v nekem striptiz klubu. In nikoli se nismo sploh vprašali, kako je eden izmed največjih filmskih ikon svojo masko (preprosta, bela maska brez čustev) sploh dobil. To je namesto nas storil Zombie in nam vse lepo objasnil. Okej, film je v redu. Kljub temu, da še bolj pretirava v seks-scenah, se nam odkupi s koncem. Ki je napet. Edinstven. Kjer nastopita tudi otroka. In naša nova Laurie Strode, Scout Taylor-Compton, je prav tako odlična. In čeprav vemo, kako se bo film končal, smo še vedno na trnih. Sicer pa – dr. Loomis tokrat umre že kar v prvem delu (ja, prav imate, leta 2010 načrtujejo tudi Halloween 2), vprašanje pa je ali bo Michael ubil Laurie (to lahko vidimo v Noč čarovnic: vstajenje), ali bo ona njega? To vprašanje nas muči, saj je Rob pravzaprav zmešal vse filme Michaela in spravil v rimejk, bi M. J. čisto lahko ubil našo junakinjo. Pustimo se presenetiti. Okej, prizor, kjer varnostnika posilita bolnico pred Mikeyjem je krut. Grozljiv. Ki me zbudi še ob polnoči. Prizor, kjer Lauri in Tommy, ki ga Laurie čuva kot varuška, stojita nad odprtino z mrežo, pod njo pa ju opazuje Michael, je klavstrofobičen. Prav tako kot tisti, kjer Laurie vtakne pisma v režo v vratih in ta pristanejo naravnost na Myersovih podplatih, ki jo je že prej opazoval. In, pozor, razloženo je, zakaj se Laurie piše Strode, čeprav naj bi bila Michaelova sestra, ki jo želi ubiti. Film je okej. V ponos dosedanji franšizi.

Ocena: 4/5