Recenzije filmov

(High School Musical 3: Senior Year, 2008. Igrajo: Zac Efron, Vanessa Hudgens, Ashley Tisdale, Lucas Grabeel, Corbin Bleu, Monique Coleman. Režija: Kenny Ortega. Žanr: Komedija/Mjuzikel.)

Boljši od drugega dela in enako dober kot prvi – franšiza, ki bi morala obstajati brez vmesnega člena

Končno so filmarji pogruntali, kako daleč je šla hsm-manija. Ima namreč na milijone privržencev, še posebej ženskega spola (domnevno zaradi Efrona), hkrati pa si je firbce pridobil z različnimi javnimi škandali, ki so se dogajali ob snemanjih. Omenimo dva glavna – domnevna fotografija Zaca Efrona, ki poljublja fanta, kar je kazalo na njegovo ‘gejevstvo’, kar pa je za studio, kot je Disney, seveda, grozno, in še ene fotografije – tokrat njegovega resničnega dekleta iz zasebnega življenja, Vanesse Hudgens, ki je namesto Zacu svoje gole fotke poslala kar na splet. Škoda, da se govori le o tem. Kajti trojka, ki je zaključila trilogijo HSM-ja (čeprav naj bi se snemal že četrti del, zopet za TV), izpade na koncu čisto spodobno, saj izjemne glasbene sekvence zapolnijo luknje v scenariju. Vse je namreč prilagojeno na veliko, kino-platno. Da, tokrat so se namesto TV-ekranov odločili za večje. In rezultat je spodobno nadaljevanje prvega dela, kateremu drugi ne seže niti do kolen. Pohvale gredo tudi izjemni Ashley Tisdale, ki tokrat ukrade čisto vse štose in komične vložke. Bravo.

Ocena: 3/5

(Slumdog Millionaire, 2008. Igrajo: Dev Patel, Saurabh Shukla, Anil Kapoor, Freida Pinto, Irrfan Khan. Režija: Danny Boyle in Loveleen Tandan. Žanr: Romantična drama.)

Tako izjemno in čudovito posnet film, da ga ne opiše nobena recenzija

Res je, trditev, ki sem jo zgoraj odebelil drži. In še kako. S tem se bo strinjala večina. Tista, ki ne mara filmov in tista, ki jih. Tisti, ki gledajo drame in tisti, ki jih ne. Tisti, ki so mu dali oskarja, pa tudi tisti, ki mu ga niso. Vsi. Zadel bo tudi trdosrčne, saj je odlična mešanica izjemne zgodbe, prepletene s svetovno znano TV-igro, ki jo je pri nas vodil skulirani Jonas, ter igre obeh glavnih igralcev, tako Deva Patela v vlogi Jamala Malika kot tudi Freide Pinto v vlogi njegove ljubezni, Latike. V dveh urah film pove toliko, kot ni še nobena filmska stvaritev do sedaj. Seveda pa ni nič popolno; verjeli ali ne, ima tudi Revni milijonar eno veliko napako. Okej, večina ljudi se res lahko poistoveti z dejstvom, da je bilo vsako vprašanje povezano z življenjem Jamala Malika, a to, da so bila le-ta postavljena v kronološkem vrstnem redu, je malce absurdno. Pretirano. Privlečeno za lase. A kot sem že rekel, izjemna mešanica romantike, drame in akcije to odtehta.

Ocena: 5/5

(The X Files: I Want to Believe, 2008. Igrajo: David Duchovny, Gillian Anderson, Amanda Peet, Billy Connolly, Xzibit, Mitch Pileggi, Callum Keith Rennie. Režija: Chris Carter. Žanr: ZF-triler.)

Film, ki je pripis ‘Dosjejev X’ rabil le zato, da mu uspe priti v kinematografe

Dosjeji X, znanstvenofantastična serija, ki je nastala leta 1993 in se potem obdržala dobrih 9 sezon, je po mnenju večine strokovnjakov (da, tudi IMDB-ja, kjer je dosegel neverjetno povprečno oceno 9,1) ena najboljših posnetih serij. Kateregakoli žanra, seveda. Na Dosjeje X so bili mahnjeni vsi. Prav tako na pošasti in vesoljce, ter na napis “Resnica čaka” na začetku vsake uvodne sekvence epizode. In seveda, tudi na obe glavni vlogi, malce zateženega, a precej igrivega in tu in tam celo otročjega Mulderja (nekakšnega sorodnika dr. Housea), ter njegovo partnerico, malce zadržano, a precej brihtno in iznajdljivo Scullyjevo. Serija je tako, vključno z uvodno glasbo, ki še danes marsikomu služi za zvonenje telefona, postala pravi fenomen svojega časa. Kot so danes denimo Razočarane gospodinje, Zdravnikova vest, ali pa Skrivnostni otok. In seveda je logično, da bo serija dožila svojo transformacijo v filmski jezik. To se je prvič zgodilo leta 1998 in sicer zelo uspešno. Takrat so množice drle v kinematografe, da bi videle svoje popularne marsovčke še na velikem platnu. A to ni bilo dovolj. Po še vedno uspešnih 9 sezonah, ko je bilo serije že konec, so se lani odločili posneti še eno adaptacijo, ki pa se ne prodaja kot “nadaljevanje oz. sequel” prvega filma. Je pač samostojen film, ki ima slučajno naslov Dosjeji X in v katerem slučajno igrajo vse znane face – od Duchovnyja do Andersonove. Ampak težava je v tem, da se film dejansko obnaša tako – kot da ne bi spadal v serijo. In pozor, režiser je nihče drug kot sloviti Chris Carter, ki je režiral čisto vsako epizodo originalne serije. Zakaj pozor? Ker je videti, kot da tip v življenju ni videl epizode Dosjejev X. Ker se obnaša, kot da so Dosjeji X pravzaprav malce zmešana kopija Na kraju zločina in da so pomotoma noter vstavljali še razne pošasti. In to kar 201-krat, kolikor je pač serija trajala. Zgodba pa gre takole. Spet imamo Mulderja in Scullyjevo, ki pa sta šla vsak svojo pot – ona je postala zdravnica, on porablja dni, zaprt doma, kjer se poigrava s članki iz časopisov ter svinčniki. Zopet ju združi ljubezen do dosjejev x, ko izgine ena izmed agentk FBI. V preiskavo se vključi še pedofilski duhovnik, ki trdi, da ima vedeževalske sposobnosti. Ja, okej, zgodba morda malce spominja na naše dosjeje, a to ni to. Celo v običajni epizodi je bilo več nadnaravnega kot imamo tu. Dajte no, mislite, da bo prave privržence zadovoljila odsekana freaky glava, ki lahko odpira oči? Klišejsko. Videno. A dovolj napeto, da je dobro. In seveda, dovolj napeto, da zakrije dejstvo, da so se filmarji zmotili, ko so naslovu filma dodali še dosjeje X.

Ocena: 3/5

(Tinker Bell, 2008. Glasovi: Mae Whitman, Kristin Chenoweth, Raven-Symoné, Lucy Liu, America Ferrera, Jane Horrocks. Režija: Bradley Raymond. Žanr: Animirani družinski film.)

Prečudovita Disneyjeva animacija, katere glavna hiba je le zgodba

Disney, ogromno produkcijsko podjetje kot samo, je dandanes v svetu filma pravi gigant. Risane ter igrane mladinske filme proizvaja kot po tekočem traku in večina je legendarnih, ali pa vsaj ekstra-uspešnih. In pri Zvončici ni prav nič drugače. Animacija je, kakor omenjeno, izjemna, nadnaravna in pravljično topla. Prav taka je tudi zgodba, ki je le podaljšek zgodbe o Petru Panu, dečku, ki ni želel odrasti. In tu je glavna napaka filma – medtem, ko bo najmlajše ter malo starejše zgodba navdušila in morda postala ena izmed Disneyjevih najlepših risank, pa bodo že generacijo starejši opazili preveč preprosto zgodbo, ki pravzaprav skozi celih 70 minut ne pove ničesar. Tista uvodna sekvenca, ki prikaže rojstvo Zvončice, je pravzaprav dovolj in ne bi potrebovali niti minute več. Zato se zdi sama zgodba precej prisiljena in je namenjena le temu, da prikaže pravljični teren vil, način njihovega življenja ter njihovo razslojenost, kar pa je pravzaprav metafora za preveliko in nepravično razlikovanje v svetu človeka. Pravzaprav lahko celoten film vzamemo kot preneseni pomen tega, da je lahko vsak uspešen tak, kot je in ne le tak, kot ga drugi želijo videti. In zopet smo pri klasičnih in tipičnih naukih gospoda Walta Disneyja, ki so prisotni pri slehernem animiranem filmu omenjene hiše, ki so za njih očitno neizogibne. Ampak, risanka je dovolj skulirana, da je videti, kot da s tem nima problemov in da ji to pravzaprav predstavlja le še dodaten poligon izzivov. Produkt je izjemna risanka, ki vas bo zagotovo navdušila in ki si jo boste zaradi čarobnosti želeli ogledati večkrat. Pa saj je bilo to od Lucy Liu, Americe Ferrere in Jesseja McCartneyja tudi pričakovati, kajne?

Ocena: 4/5

(Britney: For the Record, 2008. Igrajo: Britney Spears, Madonna, Brett Miller, Jamie Spears. Režija: Phill Griffin. Žanr: Dokumentarni film)

Good Girl Gone Bad!

Britney Spears se je rodila 2.12.1982 … Blablabla. Kot da vas to briga. Kot da tega ne veste. Kot da cel svet ne ve, kdo je Britney Spears, pop princeska, ki se je že spremenila v pop kraljico. Vsaka pesem, vsak album, vsak škandal, ki ga naredi Spearsova takoj zasede meje gledanosti, zopet razburi oboževalce in dvigne številke gledanosti/publike krepko čez milijon. In, poglejte, zopet govorim o njej. Kakor, da ne veste, da je v svetu slave pristala že v 17. letu. Kot, da ne veste, da sta bili leti 2007 in 2008 eni najtežjih v njenem življenju. Kot da ne veste, da si je pobrila glavo. In kot da ne veste, da se je prejšnje leto kronalo z izidom odličnega blockbusterskega albuma ‘Circus’, ki je že presegel številko 1,000,000. Z lahkoto. In to je za Britney mala malica. Britney: For the Record je čisto namerno izšel ravno v času, ko je na police prišel nov album. In to s čisto predvidljivo noto: samopromocijo za novi album. In pozor, očitno gledalci še vedno ne vedo vsega o Britney. Kajti dokumentarec (made-for-tv) je pred ekrane privlekel približno okoli 3 milijone gledalcev samo v Ameriki. Če odštejemo še nekaj milijonov drugod po svetu. In tudi promocija je dobro uspelo, saj gre Circus za med. Britney v filmu končno prvič predstavi celoten pogled na svet slave skozi njene oči. Na paparacije, na nastope, vtise, kako je biti na snemanjih in tako naprej … In dokumentarec je čisto zabaven. Tudi za tiste, ki Britney sovražijo. In čeprav je videti, kot da bi se novinarji namerno ogibali najbolj očitnih vprašanj. Poleg Timberlakea in britja glave, ki ga omeni. Kaj pa izgredi z njunima otrokoma? Namigi, da so jo posilili? Pa vseeno. Dokumentarec izpade čisto pristno, prvotno in super. In najboljši in najbolj duhovit citat Britney, je krona za zaključek: “I live my life like a Karate Kid.”

Ocena: 4/5

(Twilight, 2008. Igrajo: Kristen Stewart, Robert Pattinson, Billy Burke, Ashley Green, Nikki Reed, Jackson Rathbone. Režija: Catherine Hardwicke. Žanr: Romantični najstniški fantazijski triler.)

Film, ki ne bo zadovoljil privržencev žanra

Kar pravijo je laž. Namreč to, da je Kristen Stewart postala znana ravno zaradi Twilighta. Čista laž. Pa se je nihče ne spomni v odlični vlogi v Zathuri, nekakšnem nadaljevanju Jumanjija? In glavno vlogo v Glasnkih zla (The Messengers)? No, ja, zadnji ni bil ravno kakšen presežek, a je to zagotovo bil v igri Stewartove. Ampak, ne. Vse to je pozabljeno. Samo zaradi Twilighta, enega izmed največjih fenomenov 21. stoletja. Sicer mi ne bo nikoli jasno zakaj (okej, knjige res nisem prebral), a knjiga mora biti očitno zares dobro napisana. Kajti zgodba o vampirju in človekinji, ki se zatrapa vanj ni ravno najbolj sveža. Pa vseeno. Bella Swan (Stewart), je mladenka, ki se začasno preseli k očetu v Forks, ker naj bi se ločena mama ravno preseljevala s Philom, njenim novim možem v novo stanovanje. Poleg tega se odpravljata na potovanje. Ja, tipična ameriška zgodba o ločitvi. Na novi šoli postane Bella glavna točka govoric in vsega, saj jo začnejo oboževati vsi. Tam sreča nenavadnega Edwarda Cullena, za kogar se izkaže, da je vampir. Skupaj z njegovo celotno družino. A tega seveda nihče ne ve. No, ja, Bella se vanj takoj zaljubi. A v filmu prehitro. Kar naenkrat. Že njun skupni drugi dan (čeprav se uradno sploh še nista bila predstavila drug drugemu), ga Bella že sprašuje, kje je bil in zakaj ga ni bilo v šoli. Kakor stara zakonca. Karakteristično se vloge razvijejo slabo, večina je prepuščena fenom Twilighta. Pa tisti, ki ga nismo brali? Pohvalna je igra Pattinsona, tako kot tudi Reedove (odlična v vlogi v Trinajstletnicah), medtem ko je Stewartova nekako hladna, melanholična in otopela. Komaj kdaj se kaj nasmeje in je ves čas kot led. Film zadovolji le z akcijo, ki pa je zopet predvidljiva v sobi z ogledali a.k.a. baletni sobi. Ravno tam se Stewartova najbolj razživi in začne z odlično igro, tako da prepriča in ji ne moremo zameriti ničesar. Dober film za sprostitev. A zelo slab za Twilightove fene.

Ocena: 3/5

(The Spiderwick Chronicles, 2008. Igrajo: Freddie Highmore, Mary-Louise Parker, Nick Nolte, Sarah Bolger, Andrew McCharty, Joan Plowright, Seth Rogen. Režija: Mark Waters. Žanr: Fantazijski pustolovski družinski film).

Pravljica za otroke od 8. do 80. leta starosti.

Kako ste se počutili, ko ste prvič prebrali kakšno legendarno pravljico? Recimo Sneguljčico in sedem palčkov. Ali Rdečo kapico. Ali Janka in Metko. Prelepo. In ko jih odpremo, nas še danes kar zaboli, od silnih čustev in spominov, ki nas še vedno prevevajo ob takšnih mojstrovinah. Prav takšna je novodobna pravljica s Highmorom, ki je pred nami. Čudovita atmosfera, čudoviti igralci, čudoviti posebni učinki, čudovite iztočnice in čudovita akcija. Tako lepo, da nas zaboli, kakor, da vsebino filma poznamo že od prej. Pa jo ne. Gledamo jo prvič, svežo in napeto. In pozor. Čeprav se zdi podobno, to ni Narnija. To ni niti Epic Movie (ha-ha). To je samosvoja zgodba, vpeta v današnjih časih. Oh, ja, vsebina. Družina baron (dvojčka Jure in Simon, hčerka Marinka in mama) se preseli v staro, zapuščeno hišo, ki je bila prej last Arturja Pajkovskega in kasneje tudi njegove hčerke, Lucije. Tam Jure najde zapuščeno kuhinjsko dvigalo, ki ga odpelje naravnost v skrivno sobo njegovega praprastrica Arturja. Tam odkrije nenavadno knjigo, Vodnik po fantastičnem svetu Arturja Pajkovskega, ki pa celotno družino pahne v smrtonosno nevarnost. Freddie Highmore je kot vedno očarljiv (Čarli in tovarna čokolade, Pet otrok in željozaver, Artur in Minimojčki), prav tako kot vsi ostali živi in računalniški protagonisti. Prav ti prevzamejo nadzor in imajo hkrati čustva in izžarevajo neko posebno energijo, da se nam zdijo enakovredni živim osebkom. Ne smemo namreč pozabiti, da gre za gromozanski projekt, z velikim proračunim in posledično odličnim specialnim efektom, ki nam pričarajo čudovit svet, ki si ga sploh ne moremo zamisliti. Vile, krotomavhi, stvori, troli, grifoni, čarostvori in drugi prebivalci Vilinije imajo vsak svojo osebnost in pomembno vlogo v filmu in niso tu le za oči. Tudi zgodba ni kar na prvo žogo. Prilagodi se starejši in mlajši publiki. Na trenutke je grozljiv, spet drugič družinsko očarljiv. Poleg tega so netipični družinski spori zaigrani tako čustveno in vživeto, da mislimo, da gre vse zares. Pa ne gre. To je vseeno hollywoodski film, ki se takoj spremeni v staro, a legendarno pravljico.

Ocena: 5/5

(Prom Night, 2008. Igrajo: Brittany Snow, Scott Porter, Jessica Stroup, Dana Davis, Collins Pennie, Kelly Blatz, James Ransone, Brianne Davis, Kellan Lutz. Režija: Nelson McCormick. Žanr: Grozljivka).

Trapasta grozljivka, ki ne bi prestrašila niti dojenčka.

Maturantski ples naj bi bil najpomembnejši oz. najbolj pričakovan dogodek vsakega dijaka. Zopet je tu nekakšna prelomnica, prehod, kot je to tudi osnovnošolska ‘wannabe maturanc’ valeta. A najstnici Donni se tisto noč obrne svet na glavo … Klišejska zgodba. Klišejske vloge. Klišejski režiserski prijemi. Kliše, kliše, kliše. Prav nič v tem filmu ni takega, da bi rekli, da tega nekje že niste videli. Protagonisti cepajo eden za drugim, čisto klišejsko. In seveda, glavni morilec, srednješolski učitelj, ki je obseden z našo prelepo Donno, Brittany Snow, mesari z nožkom. Prav nič izvirnega. In seveda so rezi prek vratu in skoki iz temnih omar neobhodni. Skozi celoten film čakamo na nekaj več, na tisti finale, final spin-off. A tega sploh ni. In ta horror nas dobro nategne. Nikjer ni zaključka. Nikjer ni nečesa, kar zajame celoten film, ali pa nas pusti v dvomih. Večina tistih, ki pričakujemo, da bodo podlegli mesarskemu orožju psihopata, res umre, med temi preživi celo eden, za katerega še v sanjah nisem mislil, da bo. Sicer pa od rimejka ne moremo pričakovati nič drugega. In to slabega rimejka. Rimejka originala iz leta 1980, ki prav tako ni bil preveč uspešen, a je v njem igrala takratna kraljica kričanja, Jamie Lee Curtis. Mislim, da ji je letošnji rimejk v veliko sramoto. V tako, da se hoče kar pogrezniti v tla. Kljub temu, da ima na zalogi še Halloween. Glede vlog. Brittany Snow (Hairspray, John Tucker Must Die) opravi vlogo odlično, kot vedno, a to prav nič ne pomaga luknjastemu scenariju in prežvečeni zgodbi. Tudi igram vseh ostalih igralcev ne gre očitati, saj so visoko nad srednješolsko ravnijo. In čeprav nam film ponudi tudi kar nekaj šokantnih in nohte-grizočih prizorov (ko Donna skrita pod posteljo gleda, kako ji psihopat ubije mamo), je to vseeno muvi, ki bo zadovoljil le začetnike tega žanra.

Ocena: 2/5

(Wild Child, 2008. Igrajo: Emma Roberts, Lexi Ainsworth, Shelby Young, Johnny Pacar, Aidan Quinn, Natasha Richardson. Režija: Nick Moore. Žanr: Najstniška komedija).

It’s Mean Girls in 2008, Biatch!

Saj vam je še ostala v spominu fantastična komedija z Lohanovo in McAdamsovo v glavnih vlogah? Verjetno. Kajti Mean Girls je bil res super. Končno film za najstnice, ki je vedel, kaj hoče in ki je bil tako huronsko smešen kot tudi čustven. In letošnji Wild Child, z nečakinjo Julie Roberts, ni prav nič drugačen. Premisa je ista. Glavna na šoli (ki se tokrat dobesedno imenuje Glavna) in novoprišleki, ki potem postanejo še bolj popularni kot sama Glavna. Divjakinja začne dobro. Super dobro. Tako dobro, da mlado Emmo vzljubimo takoj. Da nam takoj priraste k srcu. Še posebej, ko po skoku s pečine, priplava iz morja in zakriči: “Welcome to Malibu, biatch!”. A tam nekje zanimivost in zagnanost filma že začne padati. In naj vas opomnim, da je to že pri drugi minuti filma. Okej, potvanje v Anglijo, spoznavanje Glavne in učiteljev, je pač mašilo in le tisto, kar bi nas zavedlo, da nam v oči takoj ne bi padle Mean Girls. A tem je žal uspelo tudi brez dolgovezenja. Ampak pozor. Emma, pardon, Poppy, ostane čez cel film srčkana in zelo vpeljana v trenutno trendy modo. Seveda ve, kaj pomenijo FYI (For Your Information), BTW (By The Way) in ostale popularne končnice. In ravno zaradi tega ostane tako prikupna in se je kar ne moremo naveličati. A žal se prekleto naveličamo nadležne Georgie King, ki igra an Evil Biatch Harriet. Ker je njena igra porazna, predvidljiva in prekleto prozorna. In seveda ob igri Robertsove kar zbledi. Tudi ona bi bila prebavljiva, če bi film imel res nek film, ali globlji pomen. Pa ga žal nima. Kar hitro nam postane jasno, da gledamo pač le Vodič v jezik in obnašanje sodobnih najstnikov, ne pa čutno komedijo, ki bi se prav lahko razvila iz vsega skupaj. Celo zveza med Freddiejem, sinom ravnateljice prestižne šole Abbey Mount, v katero oče pošlje našo Poppy zaradi neprimernega obnašanja, in samo protagonistko, Poppy, je prisiljena in popolnoma nečustvena, saj je režiser ni dobro razvil. Če pomislimo na to, da je film vseeno eden tistih, ob katerem pustiš možgane na pašo, pa je prijetno razvedrilo in priporočilo, da si bomo naslednje Emmine filmske podvige zagotovo ogledali!

Ocena: 4/5