(The X Files: I Want to Believe, 2008. Igrajo: David Duchovny, Gillian Anderson, Amanda Peet, Billy Connolly, Xzibit, Mitch Pileggi, Callum Keith Rennie. Režija: Chris Carter. Žanr: ZF-triler.)
Film, ki je pripis ‘Dosjejev X’ rabil le zato, da mu uspe priti v kinematografe
Dosjeji X, znanstvenofantastična serija, ki je nastala leta 1993 in se potem obdržala dobrih 9 sezon, je po mnenju večine strokovnjakov (da, tudi IMDB-ja, kjer je dosegel neverjetno povprečno oceno 9,1) ena najboljših posnetih serij. Kateregakoli žanra, seveda. Na Dosjeje X so bili mahnjeni vsi. Prav tako na pošasti in vesoljce, ter na napis “Resnica čaka” na začetku vsake uvodne sekvence epizode. In seveda, tudi na obe glavni vlogi, malce zateženega, a precej igrivega in tu in tam celo otročjega Mulderja (nekakšnega sorodnika dr. Housea), ter njegovo partnerico, malce zadržano, a precej brihtno in iznajdljivo Scullyjevo. Serija je tako, vključno z uvodno glasbo, ki še danes marsikomu služi za zvonenje telefona, postala pravi fenomen svojega časa. Kot so danes denimo Razočarane gospodinje, Zdravnikova vest, ali pa Skrivnostni otok. In seveda je logično, da bo serija dožila svojo transformacijo v filmski jezik. To se je prvič zgodilo leta 1998 in sicer zelo uspešno. Takrat so množice drle v kinematografe, da bi videle svoje popularne marsovčke še na velikem platnu. A to ni bilo dovolj. Po še vedno uspešnih 9 sezonah, ko je bilo serije že konec, so se lani odločili posneti še eno adaptacijo, ki pa se ne prodaja kot “nadaljevanje oz. sequel” prvega filma. Je pač samostojen film, ki ima slučajno naslov Dosjeji X in v katerem slučajno igrajo vse znane face – od Duchovnyja do Andersonove. Ampak težava je v tem, da se film dejansko obnaša tako – kot da ne bi spadal v serijo. In pozor, režiser je nihče drug kot sloviti Chris Carter, ki je režiral čisto vsako epizodo originalne serije. Zakaj pozor? Ker je videti, kot da tip v življenju ni videl epizode Dosjejev X. Ker se obnaša, kot da so Dosjeji X pravzaprav malce zmešana kopija Na kraju zločina in da so pomotoma noter vstavljali še razne pošasti. In to kar 201-krat, kolikor je pač serija trajala. Zgodba pa gre takole. Spet imamo Mulderja in Scullyjevo, ki pa sta šla vsak svojo pot – ona je postala zdravnica, on porablja dni, zaprt doma, kjer se poigrava s članki iz časopisov ter svinčniki. Zopet ju združi ljubezen do dosjejev x, ko izgine ena izmed agentk FBI. V preiskavo se vključi še pedofilski duhovnik, ki trdi, da ima vedeževalske sposobnosti. Ja, okej, zgodba morda malce spominja na naše dosjeje, a to ni to. Celo v običajni epizodi je bilo več nadnaravnega kot imamo tu. Dajte no, mislite, da bo prave privržence zadovoljila odsekana freaky glava, ki lahko odpira oči? Klišejsko. Videno. A dovolj napeto, da je dobro. In seveda, dovolj napeto, da zakrije dejstvo, da so se filmarji zmotili, ko so naslovu filma dodali še dosjeje X.
Ocena: 3/5

